Psihoanalitične teorije pacientove tišine

Povzetek

Razmišljanjem o pomenu in funkciji pacientove tišine lahko sledimo vse do Freudovih začetkov. Freudovi razlagi tišine kot kršitve temeljnega analitičnega pravila sledijo razlage namena takšnega odpora. Ego psihologi so jo povezovali z dinamiko različnih ego funkcij. Teorija objektnih odnosov pa jo je postavila v kontekst regresije, procesa separacije in iskanja korektivne čustvene izkušnje. Do občutnejše spremembe je prišlo v Winnicottovih delih. Tišino je razumel kot napredek v psihoterapevtskem procesu, kar je odprlo prostor razumevanju tišine kot možnosti vzpostavitve globljega psihoterapevtskega odnosa med terapevtom in pacientom. Novejše teorije tišino razumejo kot intersubjektivni konstrukt, ki predstavlja polje za nadaljnje raziskovanje. V prispevku predstavljamo razmišljanja različnih avtorjev s področja psihoanalize glede pacientove tišine.