Supervizija kot prostor učenja osebne svobode, sposobnosti izbire in odgovornosti
Ključne besede:
supervizija, notranja navodila, prepričanja, pričakovanja, sposobnost izbire, osebna svoboda, odgovornost, samopresoja, teorija izbirePovzetek
V članku predstavim supervizijski pristop, ki temelji na teoriji izbire. Ta razlaga človekovo vedenje kot delovanje zaprtega sistema po principu namenske krožne vzročnosti. Človeka definira kot notranje motivirano svobodno in odgovorno bitje, ki se vseskozi namensko vede tako, da bi zadovoljilo svoje potrebe v skladu s predstavami, ki jih skozi življenje ustvarja in shranjuje v svoj izkustveni svet. Namen vedenja je slediti, dosegati te predstave, ki jih je človek razvil skozi izkušnjo, ki jo je doživel kot zanj dobro. Te konkretne predstave predstavljajo specifična navodila, ki so v funkciji vzpostavljanja in ohranjanja ravnovesja s seboj in okoljem. Supervizor v supervizijskem procesu vzpostavlja pogoje za učenje in uporabnost razumevanja delovanja človeka kot zaprtega sistema. Supervizijsko srečanje samo po sebi omogoča supervizantu doživeti prvoosebno izkušnjo razumevanja svobodne izbire lastnega vedenja in prevzemanja odgovornosti zanj.